Počastitev Prešernovega dne s poezijo gospe Neže Maurer in otvoritev knjižnih polic na oddelku
5. februarja 2014 ob 11-ih bomo Prešernov dan počastili s poezijo gospe Neže Maurer. Žal je morala ga. Neža zaradi neobetavne vremenske napovedi obisk odpovedati, vendar nas bo z njim razveselila, ko bodo dnevi postali toplejši. Kljub temu boste lahko prisluhnili njeni poeziji.
Prisrčno vabljeni!
Ga. Neža Maurer je marsikaj; predvsem pa je Gospa in Dama z veliko začetnico. Ki z vsako besedo pričuje svojo za-vedno očaranost s tem čudežem, ki se mu reče življenje; tudi ko, ali pa predvsem če, boli. Ne spomnim se, ob kateri priložnosti je dejala, da ‘Življenje ni pravljica. Ampak, tudi pravljice so hudičevo krvave.’ In, kako pomembno je biti zadovoljen s tem, kar zmoreš in ne obžalovati tistega, česar ne zmoreš. Kajti; nič ni naše; ničesar si nimamo pravice lastiti. So le povezave, niti, ki nas povezujejo.
‘Dotaknejo se pogledi,
da odpoljubijo barve.
Dotaknejo se besede,
da odpoljubijo misli.
Prsti se dotaknejo,
da odpoljubijo drhtenje.’
(Neža Maurer – Dotaknejo se …; zbirka: Metulj na snegu)
‘Nežina steza’; lirski glas, ki ga svetli ljubezen, to ljubezen že desetletja izreka, kot to zmore le ženska; neposredno in polnokrvno. Vedno pred obličjem sveta, vedno naravnost v obraz. Svečenica jezika in darovalka besed. Prinašalka Svetlobe in pritrjevalka Življenju. Svetlobe, ker Beseda je Luč, ki nam sveti na potovanju in je zaradi nje korak lažji in samozavestnejši. Življenju, v katerega osrčju je potrebno vztrajati, ga živeti v vsej polnosti in preživeti, in pri tem ohraniti človečnost. Vedno, vedno je vredno vztrajati.
‘Prepevam
s cesto v srcu.
Vse, kar je moje,
puščam ob cesti.
Sebe
nosim s seboj.’
(Neža Maurer – iz cikla: Kresnice; zbirka: Na tvojo kožo pišem svoje verze)
